Vsi trije vstanejo in se splazijo skoz luknjo. »Hvala Bogu, da so šli,« vzdihne Tonček. Ves čas je čepel na kamnu v kotu, da ga je že vse bolelo, in vendar mu ni bilo žal, da je prišel v ta brlog; mnogo novega je zvedel in to, kar si je prej le mislil, to je vedel zdaj za gotovo.