Kuščar kobaca hitro po slami za menoj ‒ toda zmanjka mu stopnje in se, kolikor je dolg in širok, štrbunk! prekucne na trdi pod. Če si ni razbil glave, si je pa gotovo potlačil nos in ne bo tako hitro pozabil, kdaj je lovil Ocvirka. Jaz hitim k vratom, ali zunaj, čuvši ropot na podu, so hitro priskočili, a ne da bi bili odprli vrata in me prijeli, tiščali so jih norci, tiščali, kolikor so mogli.