Nesrečni nož je drugi dan nesel spet nazaj v gozd ter ga je treščil nazaj v Hudo brezno, da se je razletel ob skalovju. Iz gozdarjeve hiše si je želel proč, govoril je s starim, ki je privolil, in graščak ga je vzel v grad za lovca. Tonček se je vendar le težko ločil od gozdarjevih, posebno od Mine, ki je vedno skrbela zanj kakor najboljša mati in tudi gozdarju je bil hvaležen, posebno ker mu nikdar ni rekel žal besede zavoljo nesrečnega dogodka.