Tonček gre mimo častitljivega drevesa proti kotlu, ki se je nedaleč od tise začel zniževati. Kraj je bil vedno bolj divji, tu ni bilo nikakršnega pota, nobene steze, skala je ležala na skali in Tonček je po vseh štirih lezel čez skalovje. Stare smreke, ki sta jih podrla starost in vihar, so ležale vse križem po tleh.