Tonček bi bil rad videl to brezno; večkrat je že gozdarja povpraševal zánj in ga nagovarjal, da bi ga peljal tja; ali gozdar se je vedno ogibal tega mesta in tudi Tončku je rekel, da je nevaren kraj. Tončkova radovednost je bila toliko večja in nekega dne se napravi sam na pot proti Hudemu breznu. Bal se ni nič, ker je imel nedolžno čisto srce in je vedel, da je v božjih rokah.