Neki reven oglar, ki je pod krivo tiso kuhal oglje, je neki večkrat ponoči slišal iz Hudega brezna prijetno ptičje petje, mnogo lepše ko vsaka muzika. Ker je bil pogumen mož, ki ni poznal strahu, je vzel dolgo vrv, jo privezal za staro smreko in se po nji spustil v brezno. Prišel je v ozko temno luknjo, po njej se je plazil dalje in je prišel na drugi svet, kjer so gore iz samega čistega zlata in dragih kamnov, po rekah in potokih se pretaka najslajše vino in po polju raste tako sadje, da pri nas še imena nimamo zanj.