Na desni strani so imele hlače žep, kamor je spravljal pipec, katerega je vsako jutro ob peči nabrusil. Za materjo mu je bil pipec najlepša stvar na svetu, rajši bi ne bil ves dan ničesar jedel, ko da bi se ločil od pipca, torej ga je pa tudi na materin nasvet z močno vrvico privezal za hlačni rob. Ko je za seboj zaprl bajtina vrata in počasi stopal po stezi mimo Logarjevega zelenika, je prosil Boga, da bi ozdraveli mati, ki so se mu v srce smilili in ker je mislil, da bo potem spet bolje jedel.