Boštjan je pa kot star vojak kmalu sprevidel, pri čem da smo; skoči do gospoda, mu iztrga marelo izpod pazduhe in plane nad pse. Zdaj mahne na levo, zdaj na desno, zdaj od spred, zdaj od zad; enega údre po glavi, enemu pomeri rebra in tretjemu spodbije noge. Tako srčno je mlatil, da so kmalu vsi pete brusili; Boštjan je pa še vedno stal na cesti s povzdignjeno marelo in gledal moško okoli sebe, kot bi hotel reči: No! kje vas je pa še kaj?