Že sem za vrati stal, pa Šnakšnepskovski je bil tako zamišljen, da me ni zapazil, ko sem v kabinet stopil. Na mizi je imel mikroskop nastavljen, on pa kot zamaknjen gor in dol koraka, si včasih od veselja roke pomane in zopet gor in dol hoditi jame. Jaz za vrati pokašljujem, pa me ne zapazi, nazadnje ga nagovorim: »Dobro jutro, gospod Šnakšnepskovski!«