Šnakšnepskovski se je pa usedel na sonce, vzame steklenico z Adelopsom v eno roko, v drugo pa prime lupo in živalico od vseh strani pregleduje, včasih z glavo pokima in se sladko zasmeje. Vse, kar je danes prestal, je pozabljeno, zdaj se ne zmeni za nobeno drugo stvar, še celó Boštjana ni menda videl in slišal, ki se je predenj ustopil in ga z resnim glasom nagovoril: »Gospod! obljubite mi, da me ne boste nikdar več silili, vas v to grdo luknjo spremiti, nočem več prevzetno na božjo milost grešiti, meni je vaša služba ljuba, ali moji zdravi udje in moje življenje mi je vendar ljubše,« je rekel in se moško obrnil in jo naravnost proti vasi zavil. Zdaj se tudi Šnakšnepskovski zbrihta, mi poda roko, me milo pogleda in zašepeta: »Vi ste moj angelček!«