Podam mu steklenico. Šnakšnepskovski pogleda živalico, mrtvo oko se mu zasveti in s povzdignjenim glasom zažene: »Gloria, gloria! je že, je že, pravi je!« Ta pogled ga je bil spet zbrihtal, ker le strah ga je bil tako omamil, da je kot na pol mrtev na tleh ležal.