‒ Torej mu oko strmi in mre in srce ga boli, ko pomisli, da pravde in anarhije še konec ne bo. Njegov hlapec Boštjan, ki je bil vedno na lovu in je cele menažerije teh zveri za Šnakšnepskovskov kabinet oskrboval, je skušal svojega gospoda potolažiti in mu reče: »Ljubi moj gospod, nikar toliko zavoljo tega ne žalujte! Jaz bi mislil, pustimo živalicam njih tipalnice, kakor jim jih je Bog ustvaril.