Šnakšnepskovski odpre škatlo, katera je bila polna smrdljivih cunj in druge gnusobe in mi reče: »Že več kot dvajset let nabiram gradivo za veliko delo, katero mislim izdati pod naslovom: Obširen popis živalic, ki se v umazanih cunjah, smrdljivih škrpelih in starih kožuhih zarejajo, njih šege in navade. Takega dela še nima noben narod in s tem delom si mislim največje zasluge za človeštvo pridobiti, se ve, da jih bo menda šele poznejši rod prav spoznal. Nabral sem teh živalic celo armado in to kasarniško gnojišče je dalo največji kontingent.