Ko pridemo do kasarne, reče Šnakšnepskovski: »Počakajta tukaj malo, imam nekaj opraviti.« S temi besedami gre proti gnojišču, ki se za kasarno razprostira; ga z rokami prebrskuje, pobira stare cunje in škrpele in jih zvesto v škatlo spravlja. Boštjan je pa med tem svoj deficit na regljah poravnal pri šepasti Lizi, ki svojemu staremu znancu požirek »grenkega« še povrh da.