Šnakšnepskovskov stari oče jo je po svojem stricu podedoval in sam Metuzalem je menda že sukno za njo tkal. Šnakšnepskovski z rokami ploska in me malo od spred, malo od zad pogleduje, Boštjan pa, ki je ravno kos klobase v ustih imel, bi se bil kmalu od smeha zadavil. »Tristo zelenih rogačev! kot nalašč, malo predolga, pa to nič ne de, rokave tudi lahko zavihate, bo že!«