Vse je bilo tiho, nihče ni izpregovoril z Avguštinom in uradniki so le šepetali med seboj. To šepetanje je Ocepka še bolj vznemirjalo, ker je bil prepričan, da se o njem pogovarjajo; povprašati pa nikogar ni hotel, ker se je bal, da bi ne zvedel spet kake še strašnejše novice. Pezdir pa je ves čas pazil pri oknu, kdaj pride Srakar, in ko ga vidi po ulici iti, gre ven in mu vse razloži.