Avguštin sede poleg njega in mu toži, kako ga je ves ljubi dan glava bolela in da prav nič ne ve, kako in kdaj so se sinoči ločili. Pezdir ‒ tako se je pisal Avguštinov tovariš ‒ uganjal je rad burke in največje njegovo veselje je bilo, koga za norca imeti. Ko mu Avguštin tako toži svojo nadlogo, šine mu misel v glavo, ubogega Ocepka danes za kratek čas malo mučiti.