Tudi Srakarjevega psa je vselej prijazno pozdravil, in ko je videl, da to gospodu prija, znal se je psu še bolj prikupiti. Pri obedu si je najboljše koščke pritrgaval od ust, da je z njimi pital gospodovega šeklja; tudi mu je vsak dan dal v skledico mrzle vode. Iz začetka, ko je Avguštin šele prišel v pisarno, je pisal z jeklenimi peresi, ki so ravno takrat jela izpodrivati gosja; ali ko je videl, da Srakar piše le z gosjimi peresi in da on vsako novo iznajdbo, tedaj tudi jeklena peresa, neizrečeno sovraži, hitro je pometal svoja skozi okno in od tistega dne tudi doma ni prijel za drugo pero, nego za gosje.