Neki dan po šoli pokliče Avguština na stran in mu naznani, da je pri davčnem uradu izpraznjeno mesto pisarjevo, da je on z višjim davkarjem, z gospodom Srakarjem, dobro znan in da je pri njem že za Avguština govoril. Revni pastirci na betlehemski paši se gotovo niso tako razveselili, ko jim je angel oznanil rojstvo Gospodovo, kakor je Avguština razveselila ta novica. Solze so mu zalile oči, besede ni mogel govoriti v zahvalo, le roko je poljubil dobremu gospodu.