Čim večkrat se poje, tem žalostnejša je; zdaj se vidi, da ne bi bilo nemogoče, da bi roditelji tega edinega sina ne videli več. Ta žalostna misel prevladuje dalje bolj in bolj in napev gre zdaj že skoro na jok in naposled izgine popolnoma vse upanje, da bi se še videli na tem svetu. ‒