In kako krasna se mu je zdela deklica in kako mu jo je še lepšala zavest, da je grofa samega premagala njena lepota. Korneliji pa se je v srcu poleg žalosti zavoljo magistra Petacija oglašal čut hvaležnosti proti dobrotniku, in ta čut ji ni bil neprijeten in rada je premišljevala, koliko hvale je dolžna vrlemu mladeniču. Kakor sta se pa izgubila naša prijatelja, je bil Boštjan spet na bojišču in spravljal pokonci nadkonjarja, omamljenega po nesrečnem padcu.