Kornelijo pa je le skrbelo, kaj poreče Petacij, v kakem strahu bo gotovo zaradi nje in je, vesela svoje prostosti, hitela z nadkonjarjem iz strahotnih dvoran. Ko pa je stopila pred grad, je čakala tam nosilnica, v katero sta bila vprežena dva mezga, in pri vratih je držal konjik osedlanega konja. »Milostljiva gospodična,« začne Rožekar, »jaz sem, dasi le posredno, kriv, da ste se toliko časa zamudili; dovolite, da to krivdo nekoliko poravnam.