Kornelija pa se je vsa otrpla od bridkosti in strahu pripravljala na smrt in na misel so ji hodile pravljice o jetnikih, ki so pozabljeni v podzemeljskih ječah umirali od gladu in žeje. Naenkrat se začujejo stopinje v prednji sobi; vrata se odpro in z lučjo v roki vstopi nadkonjar in se prične na žive in mrtve izgovarjati in prositi odpuščanja, da jo je bil pustil toliko časa čakati. Grof ga je bil na naglem pozval in tam se je bil šele spomnil, da je zaklenil vrata.