Boštjan pa je hitel praviti vse, kar se je bilo zgodilo in šele, ko ga je Rožekar sunil, naj vstane in se pripravi, da pojezdi z njim, je verjel, da je še živ. V prostosti seveda mu je spet zrasel pogum in nikakor se ni mogel zdržati, da se ne bi z vso močjo zadel ob zdravnika Hajdingerja, ki je zamišljen stopal po trgu. Po grofovem logu pa je rajalo staro in mlado in se veselilo lepega dne in drugih božjih darov.