Sodnik pa je pozval magistra Petacija k sebi in ga vprašal ‒ kajti latinski govor je bil zdaj zanj najvažnejša reč ‒ koliko stihov si upa narediti v enem dnevu. »Dobrih,« odgovori magister, »versus palmares, kakor bi dejal Ciceron, kakih petdeset, s pravilnimi zarezami in skromno rabo licentiae poeticae et prosodiacae ‒ slabših pa mnogo več.« »Prijatelj moj,« je dejal sodnik, »vzemiva najboljših, kar si jih vaša učenost le izmisliti more; potem pa naj jih ne bo v božjem imenu več nego trideset: zadovoljen bom jaz, in naš gospod, če ga kaj poznam, še bolj.«