Grof jo je tolažil in vprašal, kje sta otroka. »V kapeli molita,« je dejala, »za srečo svojega očeta, ki spet odhaja v nevarnost in v boj proti cesarju in nas zapušča morebiti za vselej.« »Katinka,« je rekel grof in jo prijel za roke, »ne teži srca sebi in meni.