»Prijatelj Rožekar,« je dejal zaupljivo, »ti poznaš vse, kar je lepega v našem mestu: kdo je ta krasotica, poslednja je stala med deklicami in trepetala, da smo ji sami morali vzeti dišečo kito?« Nadkonjar pa je marljivo pripovedoval vse, kar je vedel in znal o Korneliji, in končal z vprašanjem, kje in kdaj bo milostljivi knez blagovolil govoriti s srečno deklico. Grof se je prijazno nasmehnil, in zvesti sluga je skakal okrog njega in ga opravljal in mu govoril.