Kornelija je zardela ob tem pogledu in pobesila svetle oči; grof pa je stopil k njej, ji ljubeznivo pogledal v oko, ki je boječe zrlo izpod dolgih žametastih vejic, in z besedami: »Tvoja kita je najkrasnejša, ljubo dete,« sprejel dišeči dar. Grofov grad v mestu je bil ves v cvetličju in zelenju. Pri vhodu je sprejela družina svojega gospodarja, pri stopnicah pa je čakala kneginja sama, lepa in ponosna kakor Junona.