In ko je govornica izmed deklic stopila predenj in mu vsa zbegana ponudila svoj šopek, ga ji je grof vzel s priljudno zahvalo in ga podaril Žigi Eizingerju: »Bratrancu mojega dragega prijatelja in zaveznika,« je dejal, »prvi dar; jaz si poiščem drugega.« Grofovo oko pa je pogledovalo po mladostnih postavah in obviselo na cvetočem licu sivooke deklice, ki je stala najzadnja v beli vrsti. Kornelija je zardela ob tem pogledu in pobesila svetle oči; grof pa je stopil k njej, ji ljubeznivo pogledal v oko, ki je boječe zrlo izpod dolgih žametastih vejic, in z besedami: »Tvoja kita je najkrasnejša, ljubo dete,« sprejel dišeči dar.