»To se bo vse zvedelo, gospod doktor Manlij, če se nam posreči spraviti tega nesrečneža do zavesti,« je dejal stražni načelnik. Na potu proti svoji gostilni pa je Filip opešal tako, da bi ga bili morali dalje nesti; a ljudomili in gostoljubni Petacij, čigar stanovanje je bilo v bližini, ga je prisilil ostati pri njem vsaj to noč; in Mavroh, ki se mu je polegla vroča strast, je tekel po zdravnika Hajdingerja. »Vi ste me vzeli pod streho in me še ne poznate ne,« reče tiho, z bridkim nasmehom Filip; a Petacij, ki mu je odpenjal umetni oklep, mu zatisne usta s kratko razpravo »de iure hospitii«.