Baklar in spremljevalec, ki sta bila pobegnila, sta se spet vrnila in poslednji ni vedel, kako bi lepše voščil srečo rešenemu »prijatelju« in izgovoril svoj beg. »Mislil sem, gospod Filip, da napad velja meni,« je dejal in se nosil nad napadnikom, ležečim v nezavesti, da mu je moral oni braniti, češ, naj ga pusti, če je še živ, da zve sodišče, kaj je bil povod zločinu. Filip pa, ravno tisti trgovec, katerega smo bili videli pri Marku Murnu, se je zahvaljeval Mavrohu in Petaciju, da sta ga rešila smrti.