Poleg krepkega, marcialnega vojaka se je videl oni še neznatnejši in bolj bled. Boštjan se je držal, da se je bilo bati, da pade vznak, oni pa, da pade na zobe, a nemirno oko Boštjanovo se je povesilo pod presunljivim pogledom preprijaznega moža. »Ni se vam torej posrečilo?« je vprašal in mignil vojaku, naj spet sede.