Mavroh je skrbno zavil čarovne darove, stisnil Mani nekaj denarja v roko in odšel. Za njim pa je prišel vojak, hlapec nadkonjarja Rožekarja, po mazil za svojo rano; in ko je to dobil, je še vprašal, če ima morebiti kak pomoček za bojnega petelina, ki se njegovemu gospodu zdi premalo hud. »Hi, hi,« se je nasmejala žena in izvlekla trdo zavezan lonček.