Eden, jako mlad, čigar obraz bi se smel imenovati lep, da ni kazal toliko ošabnosti, je sedel pri veliki mizi v kotu, jezno grbančil čelo, vihal rjave brke in hudo gledal v kupo, ki vendar ni bila prazna. Na širokem pasu je visel sila dolg meč in vojaška oprava se je podajala jako lepo bojevitemu obrazu. Drugi gost, bolj miroljubne vnanjosti, je hodil po sobi gor in dol, zdaj pogledal skozi okno, zdaj na vojaka pri mizi, češ, če se je že napil.