Pri eni mizi je sedela po stari navadi vsa družina: med graščinskim gospodom in sinom Viljemom na častnem mestu Krištof Ungnad, temu najbliže, a vendar precej daleč stran gospodinja, stara gospodična Radegunda. »Prav ste nam poročili, gospod Vigulej,« je dejal mladi Ungnad, »da grofa Urha ni doma in da ima Vitovec le kakih petdeset konj pri sebi, toda teh nam je bilo dosti in zdaj obžalujemo, da se nismo držali vašega sveta in si izbrali druge poti. A ko smo imeli za seboj Vransko, kjer bi nam bili najlaže zabranili pot, smo postali ošabni.