V veliki staroverski dvorani, olepšani z orožjem in jelenjimi rogovi, je gostil rešenca in rešitelje stari gospod Vigulej. Pri eni mizi je sedela po stari navadi vsa družina: med graščinskim gospodom in sinom Viljemom na častnem mestu Krištof Ungnad, temu najbliže, a vendar precej daleč stran gospodinja, stara gospodična Radegunda. »Prav ste nam poročili, gospod Vigulej,« je dejal mladi Ungnad, »da grofa Urha ni doma in da ima Vitovec le kakih petdeset konj pri sebi, toda teh nam je bilo dosti in zdaj obžalujemo, da se nismo držali vašega sveta in si izbrali druge poti.