»Zastonj, gospod Viljem, razkropljena je na vse strani; in da ni ujet sin Janeza Ungnada, je le vaša zasluga.«
Ko pa je Viljem slišal to, je skočil urno s konja, se odkril in spoštljivo pozdravil mladeniča, ki mu je prijateljsko stisnil roko. Vesel in žalosten je peljal svojega imenitnega gosta, mladega Krištofa Ungnada, na očetov dom, na Vranje brdo, kake pol ure od Vojnika.