»Če me rešiš, sveti patron, nikoli več ne bom vina ‒« »Že bežé!« je zavpil v tem trenutku Viljem. »Bog bodi zahvaljen, da se nisem prenaglil,« je dejal tiho Jošt in vpil na ves glas »hurá, hurá«! Onadva pa, ki sta bežala pred Celjani, sta se ustavila in prvi, ki je odprl čelado in pokazal našim znancem mlad obraz, kateremu bi prisodil človek kakih šestnajst let, je vprašal, komu se ima zahvaliti za rešitev. »Jaz sem Viljem, sin viteza Viguleja z Vranjega brda, ki je barona Ungnada vazal.«