Pripovedovalca, ki zajema iz teh starih virov svojo modrost, me veže dolžnost hvaležnosti s častjo tu omeniti malo poznanega zgodovinarja, barona Bonifacija Benka, ki so mu v tem času, ko se vrši naša povest, dovoljevale ugodne razmere, da je iz svoje palače na Dunaju ogledoval burno življenje svoje dobe in zabeleževal, kar se mu je zdelo spomina vredno. Premoženje in zdravje je bilo baronu dopustilo naužiti se svoje mladosti. Ko pa so pritisnila leta in se ga je lotil protin, si je odpasal meč in vzel pero v okorno roko, da nadaljuje, kar sta tako lepo pričela Tukidid in Tacit.