Ko pa se je posvetoval s kraljem v njegovi sobi, in so se v prednji dvorani zbirali poslanci in velmožje, da jih vladar pokliče predse, se zdajci odpro duri in z velikim šumom in zaupljivim smehom na obrazu vstopi stari Urh Eizinger. Prevzetni mož je hotel pač pokazati čakajočim dostojanstvenikom, koliko premore na dvoru in kako prijateljsko občuje s kraljem. Ladislav je zardel, grof Urh pa je stopil k vsiljivcu, ga prijel za roko in ga vedel pred kralja, rekoč: »V imenu barona Eizingerja prosim vaše veličanstvo, naj mu njegovega čudnega vedenja ne zameri.