»Ne zamerite,« je bojazljivo jecal, »ampak lepo vas prosim, nikar ne mislite na beg. Usmilite se mene, ki sem s svojo glavo odgovoren za vas, in nedolžno, prisiljeno orodje vaše nesreče in žalosti.«
Kornelija pa je pokleknila predenj in prosila in jokala, naj jo reši iz grofovih rok.