XIV V krasno opravljeni sobici tik grofovega stanovanja pred mestom je sedela žalostna Kornelija. Njeno uho ni čulo veselega prepevanja vojakov, ki so se vračali v domovino, oko se ni ozrlo na dragoceni lišp, ki se je bleščal na mizici; gledala je tja v daljo, bogve kam. Stresnila se je, ko je nekdo potrkal na vrata, in trepetaje vstala, ko je vstopil grof Urh.