Nezadovoljnost je rasla in rovarji so ščuvali množico in zbrali kmalu drhal razsajajočih mož in tulečih žensk, ki se je valila proti cesarskemu gradu in vpila, naj se konča vojska. Vojaki so razpršili kričače, cesar pa se je vznemirjen posvetoval z Ungnadom, ki je vedno trdil, da le malo vztrajnosti, le malo časa še treba in priti mora poročilo od Podjebrada in Podjebrad sam, cesar naj porabi nadškofa solnograškega, da se napravi premirje in dobi čas. »Izvrstna misel, dragi Ungnad,« je dejal cesar in takoj odpravil v sovražni tabor nadškofa Žiga, ki je sklenil premirje, toda le za en dan.