Dolgo se je mudil ondi, in še dlje kakor zadnjič ga je spremil svetovalec, mu stresel roko in zatrjeval, da njegovo veličanstvo ne bo nikdar pozabilo njegovega plemenitega ravnanja, in ga prosil, naj mu skoraj dá priliko vrniti mu to veliko uslugo. Lenart pa je ponosno govoril o tej malenkosti in kako pač ni mogel drugače ravnati, kajti kakor njegov gospod, sovraži tudi on vsa kriva pota in niti s sovražnikom ne postopa drugače nego naravnost in pošteno. Določeno nedeljo pa se je čuječnosti svetovalca Neiperga posrečilo zajeti malone vse zarotnike.