Zbor se je razšel, in Viljem se je pridružil in spremljal starega svojega učitelja Petacija in plaho Kornelijo, ki se je držala pol na smeh pol na jok.
Doktor Lenart je korakal še ponosneje po cesarski palači, kajti na eni strani je imel Eneja Silvija, na drugi Neiperga, ki sta se veselila, da ostane poslanec še dlje časa v mestu. Upala sta, da se po tem grofovem poverjencu doseže kako mir, ne da bi rabili pomoč sovražnega Podjebrada. Cahej pa je kuhal jezo in tuhtal, kako bi kaznoval tega vražjega Lenarta, ki ga je tako osramotil pred cesarskim obličjem.