Zastonj se je trudil pomiriti svojo kri in zbrati svoje misli. »Grof je po sili odpeljal Kornelijo,« je jecal v stiski, »zakaj se je pa branila in vpila na pomoč; zdaj pa po krivem trdi, da jo je Viljem ugrabil, ko je rada šla z njim.« Glasen smeh je nastal pri teh besedah.