Po običajnih formalnostih so dali besedo doktorju Lenartu, ki je začel proslavljati cesarjevo pravičnost in moč, modrost njegovih svetovalcev in srečo podložnikov, nad katerimi čuva očetovska ljubezen vladarja. S tem je prešel na očetovsko ljubezen sploh in na Petacijevo posebej in ganljivo opisoval žalost in nesrečo tega moža, ko ga je kruta roka oplenila edinega deteta. Dokazovanje, kdo je izvršil zločin, bi bilo odveč, ker krivec ne taji.