Zagledavši Viljema, ki je bled v mraku stopil predenj, je odprl oči in usta in strepetal, misleč, da vidi duha svojega prijatelja. Vsa kri mu je izginila z lic, zdajci je bil trezen in rinil proti durim; a ko ga je Viljem stresel za rame, je spoznal, da to ne more biti zgolj duh. Solze radosti so ga oblile, ko je objemal in poljuboval branečega se Viljema. »Oh, z mano, dragi moj, z mano!« je kričal.