»Dá, bo ga sezidal!« je vzkliknil Viljem in skočil pokonci; z žarečih lic je izginila otožnost in pogum je sijal iz svetlih oči. »In kadar ga sezida, boste li hoteli z mano ondi deliti srečo in nesrečo, ljuba Kornelija?« Prijel jo je za roko in ni mu je umaknila.