Kakor oglje so zažarele Bartolomeju oči; jecal je nekaj besed, ki naj bi nekako ugovarjale, z desnico je objel Lenarta, levica pa je izpustila kupo v globoki žep dolge halje. »Milostljivi naš grof,« je nadaljeval Lenart, »vam je pač neizmerno hvalo dolžan, učeni mojster, kajti tinctura auri, ki ste mu jo pripravili pred štirimi leti, se je pokazala tako izvrstna, da smo bili vsi iznenadeni. Jaz in grofov alkimist sva jo poskušala skupaj, a dolgo se nama ni posrečilo, ker nisva tako vajena kakor vaša učenost.